Kaj prinaša novela Zakona o elektronskih komunikacijah?

Državni zbor je na seji 18. decembra 2009 sprejel novelo Zakona o elektronskih komunikacijah, ki v veljavo stopa z današnjim dnem. Zakon o elektronskim komunikacijah je sicer nekoliko nepregleden, saj vsebuje tim. “poslovni” del (določbe, katerih namen je zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, ohranjanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora, zagotavljanje univerzalne storitve in varstvo pravic uporabnikov) ter tim “pravosodni” (law enforcement) del, ki vsebuje določbe o tajnosti komunikacij in obvezni hrambi prometnih podatkov. Oba dela po mojem mnenju ne sodita v isti zakon, saj se v praksi lahko zaplete tudi pri tem, katero ministrstvo je pristojno za zakon in ali je le-to kompetentno za oba dela zakona ali ne.

Obvezna hramba prometnih podatkov

Največjo spremembo v noveli vsekakor predstavlja skrajšan rok za obvezno hrambo prometnih podatkov. A najprej nekaj teorije.

Vsako komunikacijo lahko delimo na dva dela – vsebino komunikacije in prometne podatke. Pri npr. telefonskem pogovoru je vsebina komunikacije pogovor (poseg v vsebino komunikacije pa prisluškovanje), prometni podatki (ali dejstva o okoliščinah komunikacije) pa so telefonska številka klicočega, telefonska številka klicanega, začetek in konec pogovora, v primeru mobilne telefonije morda še lokacija obeh udeležencev, itd.

Leta 1984 je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru [Malone proti Veliki Britaniji](http://cmiskp.echr.coe.int/tkp197/view.asp?item=1&portal=hbkm&action=html&highlight=malone%20

%20v%20

%20great%20

%20britain&sessionid=44152914&skin=hudoc-en) (Malone v. Velika Britanija, odločba z dne 02. 08. 1984) sicer presodilo, da so prometni podatki integralni element komunikacij (zapisali so: “The records of metering contain information, in particular the numbers dialled, which is an integral element in the communications made by telephone.“), kar pomeni, da bi morali uživati enako stopnjo varstva kot sama vsebina komunikacije oz. naj bi za njihovo beleženje obstajal enak dokazni standard kot za prisluškovanje.

Vendar pa se je to z evropsko Direktivo o obvezni hrambi prometnih podatkov 2006/24/ES to spremenilo. Direktiva namreč zahteva obvezno hrambo prometnih podatkov telefonskih in internetnih komunikacij (vključno z naslovi elektronske pošte) ter podatkov o lokacijah mobilnih telefonov, za čas hrambe določa od 6 do 24 mesecev, v nekaterih primerih pa tudi več, poleg tega pa direktiva ne omejuje za katera kazniva dejanja je mogoče shranjene podatke uporabiti. Direktiva vsekakor predstavlja odmik od prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v smer proti ameriški pravni ureditvi, kjer je Vrhovno sodišče ZDA leta 1979 v primeru Smith proti Maryland (Smith v. Maryland, 242 U.S. 735 (1979)) presodilo, da prometni podatki o telefonskih pogovorih niso zaščiteni s Četrtim amandmajem ameriške ustave, s čimer so uvedli ločevanje prometnih podatkov od same vsebine komunikacije.

Kakorkoli že, Slovenija je direktivi 2006/24/ES sledila in leta 2006 sprejela novelo ZeKOM s katero je bila uveljavljena obvezna hramba prometnih podatkov za maksimalno obdobje – dve leti.

Omenjene določbe so vsekakor sporne iz stališča človekovih pravic (predvsem zato, ker se “preventivno” beležijo tudi prometni podatki oseb, ki niso ničesar osumljene), sporne (vsaj v tujini) pa so tudi iz pravnega vidika.

Tako je določila o obvezni hrambi prometnih podatkov v Bolgariji 11. decembra 2008 najprej razveljavilo bolgarsko Vrhovno sodišče. Odločitev je bila sicer sprejeta zaradi tega, ker je bolgarska zakonodaja o obvezni hrambi prometnih podatkov pravila za dostop do zbranih podatkov precej “poenostavila” – zaradi večje učinkovitosti boja proti terorizmu in kriminalu so bili namreč podatki o klicih in uporabi interneta dostopni uslužbencem ministrstva za notranje zadeve, tajnih služb in ostalih represivnih organov kar brez “nepotrebnih” omejitev kot je npr. sodna odredba.

Vendar pa je podobno odločitev oktobra 2009 sprejelo tudi romunsko Ustavno sodišče (na voljo je prevod odločitve v angleščino), boj proti obvezni hrambi prometnih podatkov pa poteka tudi v Nemčiji in na Irskem. V Nemčiji je tako 27. februarja 2009 nemško administrativno sodišče v Wiesbadnu ocenilo, da je ukrep obvezne hrambe prometnih podatkov nesorazmeren, predstavlja kršitev pravice do zasebnosti, ta ukrep pa v demokratični družbi tudi ni nujen (odločitev 6 K 1045/08.WI).

Novela slovenskega ZeKOM-a

Pa se vrnimo k Sloveniji. Novela Zakona o elektronskih komunikacijah, ki danes stopa v veljavo prinaša kar nekaj pomembnih novosti na področju človekovih pravic. Med pomembnejšimi novostmi je že omenjen skrajšan rok za obvezno hrambo prometnih podatkov. Kot rečeno, so bili po stari zakonodaji operaterji prometne podatke dolžni hraniti 24 mesecev, sedaj pa se je hramba prometnih podatkov na področju telefonije skrajšala na 14 mesecev, hramba internetnih prometnih podatkov pa na 8 mesecev. Skrajšanje vsekakor velja pozdraviti, zastavlja pa se vprašanje, zakaj hramba prometnih podatkov ni bila skrajšana na 6 mesecev, kot to dopušča direktiva EU o obvezni hrambi prometnih podatkov.

Druga pomembnejša novost zadeva posredovanje prometnih in lokacijskih podatkov v primerih varovanja življenja in telesa. V primerih varstva življenjskih interesov posameznika je sedaj operater policiji na podlagi njene pisne zahteve (v nujnih primerih se lahko zahtevo pošlje tudi po telefaksu) dolžan posredovati zadnje lokacije opreme te osebe za mobilno komunikacijo (ID celice bazne postaje in njeno lokacijo, itd…).

Določbo vsekakor velja pozdraviti, žal pa je potrebno dodati, da je bila predvsem sprejeta zato, ker v preteklosti nekateri operaterji v primerih pogrešanih oseb policiji niso hoteli sporočiti lokacije njihovih mobilnih telefonov. Pri tem so se napačno sklicevali na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki da jim takšno sporočanje prepoveduje, povsem spregledali pa so 12. člen ZVOP-1, ki dopušča obdelavo osebnih podatkov v primeru varovanja življenjskih interesov posameznika. (Po neuradnih podatkih je bil v nekaterih primerih pravi razlog žal lenoba, oz. nepripravljenost nekaterih operaterjev zagotoviti dežurstvo za posredovanje teh podatkov v času dela prostih dni in praznikov.)

Vsekakor gre za precej občutljivo določbo, ki bi jo bilo mogoče tudi zlorabiti. Zato ima le-ta tudi varovalko, in sicer je v primerih takih zahtev policija dolžna osebo, za katero je zahtevala in pridobila podatke o lokaciji o tem pisno seznaniti (razen v izjemnih in v zakonu posebej določenih primerih).

Novost predstavlja tudi sprememba 107.č člena. Le-ta namreč predstavlja varovalko, saj določa, da morajo operaterji zagotoviti hrambo vseh posredovanj prometnih podatkov (policiji, SOVI ali VOMO). Do sedaj je veljalo, da mora biti hramba teh posredovanj trajna (kar je pravzaprav nesmiselno), sedaj pa je ta rok skrajšan na 10 let.

Zakon nekaj več pristojnosti na področju nadzora in podajanja mnenj (npr. glede načina posredovanja določenih podatkov, itd.) nalaga tudi Informacijskemu pooblaščencu, s čimer se nad hrambo in uporabo prometnih podatkov vzpostavlja še nekoliko bolj temeljit nadzor. Nadzorno funkcijo pa predstavljajo tudi določbe, ki določajo, da morajo sodišča voditi ustrezne statistike o odredbah za dostop do prometnih podatkov in o številu posredovanj prometnih podatkov, zbrane statistike pa morajo posredovati Ministrstvu za pravosodje. Le-to mora nato vsako leto najkasneje do 20. februarja pripraviti poročilo, ki se ga potem posreduje Evropski komisiji.

Z omenjeno novelo hramba in uporaba prometnih podatkov tako postaja nekoliko bolj nadzorovana (Quis custodiet ipsos custodes?). Pohvaliti velja tudi skrajšanje roka hrambe, žal pa le-ta ni bil skrajšan na 6 mesecev, čeprav za to obstajajo dobri in utemeljeni razlogi.

Da pa bi bila hramba prometnih podatkov kot nesorazmeren ukrep Evropski uniji navkljub umaknjena iz zakonodaje, bi bilo od Slovenije seveda preveč pričakovati.