Varnostni teater ima svojo ceno

Velika Britanija velja za državo z največ videonadzornimi kamerami. Že po podatkih iz raziskave Michaela McCahilla in Cliva Norrisa iz leta 2002 naj bi jih bilo na javnih mestih preko štiri milijone oziroma ena na 14 prebivalcev. Nad tehnologijo je večina navdušena, področje uporabe CCTV (ang. closed-circuit television) sistemov pa je pravno minimalno regulirano, zato se uporaba videonadzora le še širi.

Zagovorniki tovrstnega nadzora in proizvajalci CCTV opreme poudarjajo, da videonadzor močno pomaga zlasti pri preprečevanju kriminala in drugih oblikah asocialnega vedenja, pa tudi pri nadzoru prometa. A podatki že kar nekaj časa kažejo drugače. Obsežna raziskava britanskega notranjega ministrstva z naslovom “Crime prevention effects of closed circuit television: a systematic review” iz avgusta 2002 je namreč ugotovila, da uvedba videonadzora sicer vpliva na zmanjšanje kriminalitete, vendar le v manjšem obsegu. Ugotovitev raziskave ni osamljena; na spletni strani www.no-cctv.org.uk je navedenih še več raziskav, ki kažejo, da videonadzor kljub drugačnemu splošnemu prepričanju ne vpliva bistveno na zmanjšanje kriminalitete.

Tisoč videonadzornih kamer za en rešen primer

Podobne ugotovitve prinaša tudi interno britansko policijsko poročilo izpred dveh let. Britanska policija je namreč ugotovila, da videonadzorne kamere na javnih mestih ne pripomorejo bistveno k zmanjšanju kriminalitete, saj je s pomočjo videonadzora policiji uspelo rešiti le tri odstotke primerov uličnega kriminala. Lani so britanski mediji razkrili tudi podatke iz internega poročila londonske mestne policije, iz katerega izhaja, da je policija v letu 2008 rešila le en zločin na tisoč videonadzornih kamer, v enem mesecu pa so s posnetki pomagali identificirati le osem izmed 269 roparjev.

Videonadzor naj ne bi deloval niti preventivno, saj se kriminalci videonadzornih kamer sploh ne bojijo. Izjava ni površna ocena dogajanja, pač pa je to priznal inšpektor Mike Nevill, vodja posebnega britanskega policijskega videonadzornega oddelka Viido.

Podobne so tudi ugotovitve v nekaterih drugih državah. Raziskava o učinkovitosti videonadzora v San Franciscu, kjer so raziskovalci v letih od 2005 do 2008 analizirali stopnjo in pojavnost različnih oblik kriminala v okolici videonadzornih kamer (tatvine, vlomi, kraje vozil, napadi, ropi, umori in posilstva), je pokazala, da na večino omenjenih zločinov prisotnost videonadzornih kamer ni imela vpliva. Izjema so bile tatvine, ki se niso pojavljale le v radiju dobrih 30 metrov okoli kamer, umori pa so se v povprečju pomaknili 76 metrov stran od kamer, vendar se je njihovo število v območju od 75 do 152 metrov oddaljenosti ponovno približalo povprečju. Vse to raziskovalce navaja na sklep, da videonadzor umorov ne preprečuje, pač pa se morilci le nekoliko odmaknejo od videonadzorovanega območja. Na druge vrste zločinov prisotnost videonadzornih kamer ni imela vpliva.

Teorija razbitih oken

Res pa je, da nekatere raziskave kažejo, da prisotnost videonadzora zmanjša strah ljudi pred kriminalom. Nekateri strokovnjaki s področja varnosti, denimo Bruce Schneier, zato menijo, da veliko večjo vlogo pri videonazornih sistemih igra tako imenovani “varnostni teater”. Torej ukrep, ki vpliva zgolj na povečan občutek varnosti, varnosti same pa v resnici ne izboljšuje.

Vsekakor omenjene raziskave odpirajo vprašanje, ali je strošek namestitve in uporabe videonadzornih sistemov sploh upravičen in ali ne gre pravzaprav le za prelivanje davkoplačevalskega denarja v žepe proizvajalcev in prodajalcev tovrstnih sistemov. Britanski konservativni poslanec David Davis je pred časom tako javno izjavil, da bi bilo treba dobro premisliti, kako se porablja proračunski denar za preprečevanje kriminala, vse glasnejša pa so tudi mnenja, da bi bilo denar, namenjen nakupu in vzdrževanju CCTV sistemov, morda bolj smiselno porabiti za bolje osvetljene mestne površine ali več bolje usposobljenega policijskega osebja.

Da takšne ideje niso povsem brez podlage, kaže raziskava iz Združenih držav Amerike, ki je preverjala “teorijo razbitih oken“, ki sta jo leta 1982 razvila James Wilson in George Kelling. Teorija trdi, da je posledica vzdrževanja reda in čistoče na mestnih ulicah manj vandalizma in asocialnega vedenja, temu pa sledi tudi nižja stopnja kriminala. Teorijo sta potrdila Anthony Braga s Harvardske univerze in Brenda Bond z Univerze v Suffolku, ki sta skupaj s policijo v mestu Lowell identificirala 34 območij, kjer je vladala nadpovprečna stopnja kriminala. Na polovici teh območij so začeli z ulic čistiti smeti, popravljati razbite ulične svetilke ter preganjati postopače. Zavarovali so zapuščene stavbe, začeli pogosteje preganjati manjše prekrške ter povečali obseg pomoči brezdomcem.

Rezultati poskusa so zgovorni. Na omenjenih območjih je število telefonskih klicev na policijo upadlo za 20 odstotkov, analiza pa je pokazala, da je pri zmanjšanju kriminala najbolj učinkovito čiščenje fizičnega okolja. Pogostejše aretacije zaradi manjših prekrškov imajo manjši učinek, povečanje socialnih storitev pa ni imelo zaznavnega učinka. Teorijo razbitih oken je potrdila tudi raziskava Keesa Keizerja, Siegwarta Lindenberga in Linde Steg z Univerze v Groningenu, ki je pokazala, da ena oblika nereda, kot na primer grafiti na stenah ali odvržene smeti na tleh, spodbuja pojav drugih oblik nereda, kot so kraje.

Posnetki, ki jih nihče ne pregleduje

V zadnjem času pa se videonadzor širi predvsem na področje nadzora prometa, čeprav je na mestu vprašanje, koliko v resnici pripomore k varnosti – zlasti v smislu preprečevanja nesreč – tudi na tem področju. Res je sicer, da posnetki videonadzornih kamer lahko pomagajo pri ugotavljanju poteka prometne nesreče (po tem, ko se je le-ta  že zgodila), prav tako k varnosti dokazano pripomorejo tudi sistemi za zaznavanje vzvratne vožnje ali ustavljanja v predorih, vprašanje pa je, koliko k varnosti v cestnem prometu pripomorejo videonadzorni sistemi, ki posnetke zgolj shranjujejo, v resnici pa jih nihče ne pregleduje.

Sloveniji je znan primer iz lanskega leta, ko so pod viaduktom Goli vrh na primorski avtocesti našli razbit avto, v njem pa dve razpadajoči trupli. Nesreča se je zgodila že kar nekaj časa pred tem, vendar pa, kljub temu da je bil omenjeni odsek avtoceste po poročanju medijev pod videonadzorom, nihče ni opazil, da je omenjeno vozilo zapeljalo s ceste.

Sodobni videonadzorni sistemi sicer omogočajo tudi samodejno prepoznavanje registrskih tablic (gre za tim. tehnologijo ANPR – ang. automatic number plate recognition), na podlagi česar se lahko ustvarjajo obsežne zbirke podatkov o gibanju vozil in s tem posameznikov. Čeprav so bili sistemi prvotno uvedeni zaradi zaračunavanja vstopnine v mestna središča, kasneje pa so jih začeli uvajati z namenom iskanja ukradenih vozil, se danes uporabljajo tudi kot orodje boja proti terorizmu (v ZDA pa celo v ločitvenih postopkih). V Britaniji je v začetku veljalo, da ima policija dostop do teh podatkov le v primeru konkretne preiskave, vendar je leta 2007 britanska vlada te omejitve za namene boja proti terorizmu odpravila. Odločili so se namreč, da bodo do teh posnetkov “preventivno” in v realnem času lahko dostopali policisti iz protiterorističnega oddelka. O posledicah takšnega ukrepa za zasebnost in svobodo gibanja pa se razen redkih kritikov ni spraševal praktično nihče.

Kot kaže, pa z novo britansko vlado prihaja do sprememb tudi na tem področju. Britansko notranje ministrstvo je v začetku tega meseca obljubilo, da bodo to področje zakonsko uredili, saj sta po mnenju notranjega ministra Brokenshira rast in uporaba CCTV (pa tudi sistemov za samodejno prepoznavanje registrskih tablic) neprimerno urejena. Regulacija je potrebna zaradi zagotavljanja zaupanja javnosti v smotrno in pošteno rabo teh sistemov s strani oblasti. Vlada napoveduje, da bodo po novem natančno določili, kdo sploh sme zbirati in hraniti te podatke in koliko časa ter kdo in pod kakšnimi pogoji do teh podatkov sploh lahko dostopa. Obljubljajo tudi, da bodo sisteme za samodejno prepoznavanje registrskih tablic ustrezno označili.

Vprašanje je, kako se bodo na zakonske omejitve odzvali proizvajalci in prodajalci videonadzorne opreme, zagotovo pa lahko pričakujemo, da bodo vsem raziskavam in argumentom navkljub skušali širiti strah. Ne glede na to se je treba zavedati, da ima “varnostni teater” svojo ceno. Tako neposredno (strošek tovrstnih sistemov) kot tudi posredno (manj denarja za učinkovitejše načine boja proti kriminalu).

Zavzemanje za večjo zasebnost tako v tem primeru pomeni tudi zavzemanje za bolj racionalno porabo davkoplačevalskega denarja.

Članek je bil v nekoliko skrajšani različici 31. julija 2010 objavljen v Dnevnikovem Objektivu, URL: http://dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042377549.