Vrhovno sodišče ZDA bo odločalo o pravici do komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu

Kot poročajo na blogu Vrhovnega sodišča ZDA, bo Vrhovno sodišče prvič v svoji zgodovini presojalo o komunikacijski zasebnosti na delovnem mestu.

Gre za primer City of Ontario v. Quon, sprožil pa ga je pripadnik posebnih policijskih sil (tim. SWAT team) Jeff Quon, skupaj s še tremi policisti. Vprašanji, ki ju tožniki naslavljajo na Vrhovno sodišče sta, ali pripadnik posebne enote policije upravičeno pričakuje zasebnost na tekstovnih sporočilih, ki jih pošilja preko službenega pagerja ter ali enako velja tudi za posameznike, ki pripadnikom posebne enote policije na službene pagerje pošiljajo svoja sporočila.

Policijska enota, kjer so zaposleni tožniki je sicer imela sprejeto formalno politiko, da službenih komunikacijskih sredstev ni dovoljeno uporabljati za neslužbene namene, vendar je vodstvo oddelka neformalno in v omejenem obsegu dovolilo uporabo pagerjev za neslužbene namene. Sprejeta je bila namreč (neformalna) politika, da je pagerje mogoče uporabljati do določene mere (do 25.000 znakov mesečno), stroške, ki bi presegli to mejo, pa mora zaposleni poravnati sam.

Če je zaposleni trdil, da so bila vsa sporočila službene narave in da presežka ne bo poravnal, je veljalo, da je delodajalec sporočila lahko pregledal in ugotovil ali so sporočila res službene narave ali ne. Če pa je zaposleni razliko poravnal, pa se je pregledovanju izognil. Quon je bil v letih 2001 in 2002 nekajkrat pozvan k plačilu razlike in razliko je vedno poravnal.

Policist, ki je bil zadolžen za zbiranje teh presežnih plačil od zaposlenih, pa se je temu delu upiral in na nekem sestanku celo izjavil, da je “utrujen od tega, da mora zbirati račune od ljudi, ki presegajo dovoljeno uporabo tekstovnih sporočil na svojih službenih pagerjih“.

Avgusta 2002 sta Quon in še en policist ponovno presegla mejo 25.000 znakov, zato je vodstvo policije odredilo pridobitev prepisa sporočil z namenom ugotoviti ali so sporočila službene narave ali ne (niso pa ga pozvali k plačilu presežka). Ker mestni uradniki iz Ontaria do sporočil niso imeli dostopa, so zanje zaprosili podjetje Arch Wireless.

Pregled sporočil je pokazal, da je Quon avgusta 2002 presegel mesečni limit za 15.158 znakov, mnogo njegovih sporočil je dejansko bilo zasebne narave, pogosto pa so bila ta zasebna sporočila zelo seksualno eksplicitna.

Maja 2003 so zato omenjeni policisti na okrožno sodišče v Kaliforniji vložili tožbo zaradi kršitve pravice do zasebnosti, ki pa ni razsodilo njim v prid. Sledila je pritožba na prizivno sodišče, ki je 18. junija 2009 presodilo, da je v tem primeru šlo za kršitev pravice do zasebnosti v zvezni in kalifornijski ustavi.

Zadeva je sedaj na Vrhovnem sodišču ZDA, ki bo o primeru predvidoma odločilo v roku pol leta. Pri določitvi pa bo imelo precej pomemben vpliv tudi dejstvo, da v tem primeru ne gre za zasebnega delodajalca, pač pa je delodajalec država.

ECPA, U. S. proti Councilman ter O’Connor proti Ortega

Glede pravice do zasebnosti v ameriški zakonodaji je potrebno sicer dodati, da le-ta na delovnem mestu v splošnem ni dojeta kot pravica, temveč bolj kot boniteta. Prav tako glede pravice do komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu v ZDA veljajo precej drugačna pravila kot v Evropi (glej npr. odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice Halford proti Združenemu kraljestvu iz leta 1997 ter Copland proti Združenemu kraljestvu, iz leta 2007) in Sloveniji. Upravno sodišče RS je npr. v razsodbi št. U 702/99 z dne 21. 3. 2000 zavzelo stališče, da se varstvo zasebnosti, zagotovljeno v 37. členu Ustave RS, nanaša tudi na službene telefone, pridobitev in uporaba izpiskov telefonskih klicev službenega telefona s strani delodajalca pa predstavlja kršitev.

Leta 1986 so v ZDA sprejeli Electronic Communication Privacy Act (ECPA, Electronic Communication Privacy Act of 1986, 18 U.S.C. (1986)), ki obravnava prisluškovanje elektronskim komunikacijam. ECPA v prvem poglavju, znanem tudi pod imenom Wiretap Act, prepoveduje prestrezanje elektronskih telekomunikacij, pri čemer je ‘prestrezanje’ definirano kot “zaznavanje izžarevanja [signala] (ang.  aural) ali druga pridobitev vsebine žice oziroma elektronske ali ustne komunikacije, ki poteka s pomočjo uporabe kakršnekoli elektronske, mehanične ali druge naprave”. Bistveno pri tem je torej, da je prestrezanje definirano kot dejavnost, ki poteka hkrati s prenosom. Problem sodobne tehnologije – konkretno, nadzora elektronske pošte ali tekstovnih sporočil pagerja – pa je, da prestrezanje ni nujno sočasno. Delodajalec namreč lahko dostopi do strežnika, v katerem je elektronsko sporočilo shranjeno, in s tem zaobide prepoved sočasnega prestrezanja. ECPA namreč v drugem poglavju, znanem pod imenom Stored Communications Act, ki prepoveduje dostop do shranjenih elektronskih sporočil brez soglasja nadzorovane osebe, iz prepovedi eksplicitno izključuje “osebe, ki zagotavljajo žično ali elektronsko komunikacijsko storitev”. Iz prepovedi ECPA so tako izvzeti delodajalci, ki imajo v lasti komunikacijsko opremo podjetja.

Zaradi navedenih razlogov je bil ECPA deležen številnih kritik, da je zakon dejansko nejasen in verjetno tudi zastarel, pa se je izkazalo v primeru U. S. proti Councilman (No. 031383 – 06/29/2004, No. 031383v3 – 08/11/2005). Šlo je za primer podjetja Interloc, ponudnika brezplačne elektronske pošte, ki je prestrezalo elektronsko pošto svojih uporabnikov (brez njihove vednosti). Podjetje, ki se je sicer ukvarjalo s prodajo rabljenih knjig, je svojim strankam ponudilo brezplačne poštne predale, nato pa v januarju 1998 začelo prestrezati elektronsko pošto, ki so jo njihove stranke prejemale od konkurenčne prodajalne knjig, podjetja Amazon. Prestrezanje so izvajali misleč, da je na podlagi ECPA zakonito. S tem je podjetje hotelo ugotoviti katere knjige njihove stranke kupujejo pri konkurenci in po kakšnih cenah, posledično pa si pridobiti tržno prednost. 29. junija 2004 ameriško prizivno sodišče prvega okrožja najprej razsodilo, da je takšno prestrezanje elektronske pošte zakonito. Sledila je pritožba, ki so jo s svojimi mnenji podprli številni znani strokovnjaki iz področja informacijske varnosti (Whitfield Diffie, Edward W. Felten, John R. Levine, Peter G. Neumann in Bruce Schneier). Odločitev je bila nato avgusta 2005 revidirana in okrožno sodišče v Massachusettsu je presodilo, da nadzor elektronske pošte v takih primerih ni dovoljen.

Glede zasebnosti na delovnem mestu na splošno, pa je Vrhovno sodišča ZDA odločalo v primeru O’Connor proti Ortega (O’Connor v. Ortega, 480 U.S. 709 (1987)). V tem primeru je šlo za psihiatra (zaposlen je bil v državni bolnišnici), ki je bil na delovnem mestu že 17 let in je imel na svoji delovni mizi tudi osebne stvari, potem pa je bil zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju sodelavk in zlorab pri nakupih računalniške opreme poslan na prisilni dopust. V času njegovega prisilnega dopusta je delodajalec preiskal njegovo delovno mizo in sicer z namenom ločiti lastnino delodajalca od osebnih stvari zaposlenega, nekatere zasebne predmete pa je delodajalec kasneje uporabil v sodnem postopku proti zaposlenemu. Sodišče je na prvi stopnji dalo prav delodajalcu in sicer z argumentom, da ima pravico zaščititi svojo lastnino. Prizivno sodišče pa je dalo prav zaposlenemu in sicer z utemeljitvijo, da le-ta na delovnem mestu upravičeno pričakuje zasebnost. Sledilo je odločanje na Vrhovnem sodišču, ki pa je sicer menilo, da uslužbenec na delovnem mestu upravičeno pričakuje zasebnost, vendar je potrebno to upravičenje presojati na individualni osnovi, saj so delovna mesta zelo različna, imajo različne zahteve, pomembno pa je tudi ali poseg opravi državni organ (npr. policija) ali predpostavljeni (in seveda kakšen je razlog posega).

Vrhovno sodišče se je tako v svoji odločitvi leta 1987 postavilo na stališče, da zaposleni na delovnem mestu sicer lahko pričakuje zasebnost, vendar je potrebno to pričakovanje uravnotežiti z interesom delodajalca glede nadzora nad delom zaposlenega. Po mnenju Vrhovnega sodišča je preiskava vladnega uslužbenca s strani delodajalca upravičena, če je opravljena v povezavi z njegovim delom in ni pretirano vsiljiva. V konkretnem primeru sicer niso ugotovili, da bi bila preiskava neupravičena.

Sodba Vrhovnega sodišča ZDA glede komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu na pravno prakso v Evropi sicer ne bo imela neposrednega učinka, vsekakor pa gre za pomembno zadevo, o kateri bomo zagotovo še poročali.